Na prelomu iz 13. v 14. stoletje¹ so v Rim pogosteje romale množice ljudi. Kakor piše Gary Dickson² lahko iz papeških virov zasledimo, da so bolj kot z nervozno zaskrbljenostjo z optimističnim pričakovanjem preobrazbe v svetem mestu želeli pričakati konec leta, stoletja. 
Na božični večer, ki je v srednjeveškem Rimu pomenil tudi začetek novega leta, so se med množico romarjev razširile govorice, da jim bodo odpuščeni vsi grehi. Te govorice so prišle na uho tudi papežu Bonifaciju VIII., ki je ukazal preiskavo dogajanja. Pogovarjal se je z moškim (ki je dejal, da je star 107 let), ki je papežu povedal, da je njegov oče prav tako leta 1200 prišel v Rim in dobil odpustek. To naj bi bila tradicija, ki sega več stoletij nazaj.
To idejo so po papeževem raziskovanju podpirali tudi odlomki v Svetem pismu (3 Mz 25,8-13). Kljub temu da se papež Bonifacij VIII. v zgodovino ni zapisal kot najbolj “veren” papež (bil je pravnik, ki se je sedem let vladanja prepiral z drugimi vladarji v Italiji in po Evropi), pa je v svojem mandatu naredil nekaj zelo pomembnega. 22. februarja leta 1300 je objavil papeško bulo* “Antiquorum fida relatio” (“Zanesljivo poročilo starih”), ki je določala, da bo leto 1300 jubilejno leto in da lahko vsak kristjan dobi odpustek vseh grehov, če se spove in se do konca leta odpravi na romanje v Rim³. Takrat je v Rim prispelo okoli dva milijona vernikov. V spomin na ta dogodek v Vatikanu še danes lahko opazujemo freske, sam jubilej pa je v Božanski komediji omenil tudi pesnik Dante Alighieri.