Papež Frančišek je za jubilejno leto 2025 izbral temo “Romarji upanja” (latinsko Peregrinantes in Spem). Kljub izzivom, s katerimi se naš svet sooča nas mlade še posebej poziva k temu, da postanemo romarji upanja.
V Rim bodo organizirana številna romanja za različne skupine ljudi (duhovnike, pevce, starejše idr.).
Pri Katoliški mladini bomo še posebej organizirali in spremljali romanji:
Jubilejno romanje nam ponuja možnost novega začetka, osebne sprave, sprave z bližnjim in z Bogom.
Temelj dogajanja Jubilejnega leta so stebri, ki nas spodbujajo na poti sprave s seboj, s sočlovekom in z Bogom.
Jubilej nam ponuja možnost, da se odpravimo na romanje, pot iz cone udobja. Gre za nekakšno potovanje, katerega namen je iskanje Božje bližine. Če smo z Bogom tesno povezani, namreč lažje rešujemo tudi osebne in odnosne izzive. Romanje pa ni le pot, kjer potujemo fizično, ampak je predvsem duhovno potovanje, za katerega se moramo dobro pripraviti. Tako se samo jubilejno romanje začne že pred začetkom same poti, in sicer z odločitvijo za pot. Tudi etimologija besede “romanje”, ki izvira iz latinskega izraza “per ager” (“čez polja”) ali morda iz “per eger” (“prestopiti mejo”), nakazuje značilnosti te odločitve.
V Svetem pismu lahko najdemo veliko primerov romanj. Kot eden prvih romarjev je opisan Abraham: “Pojdi iz svoje dežele, svojega sorodstva in iz hiše svojega očeta” (1 Mz 12,1). S temi besedami se je začelo Abrahamovo romanje, ki se je končalo v obljubljeni deželi. (5 Mz 26,5)). Tudi Jezusovo delovanje lahko razumemo kot neke vrste romanje od Galileje do Jeruzalema (Lk 9,51), med katerim je klical svoje učence, naj tudi oni začnejo hoditi po pravi poti. Pravzaprav kliče vse nas, da se kot kristjani podajamo na pot za njim. Romanje namreč simbolizira našo življenjsko pot k Njemu.
Romanje je izkušnja spreobrnjenja, preoblikovanja samega sebe, da bi se približali svetosti Boga. Rim, srce katoliške Cerkve in eden najbolj obiskanih romarskih krajev, bo tako med poletjem postal kraj srečanja mladih katoliških romarjev z vsega sveta.
Tega res ne želiš zamuditi zato se prijavi in pridi z nami.
Trenutek, ko papež odpre sveta vrata označuje uradni začetek jubilejnega leta. Prvotno so bila zgolj ena sveta vrata, in sicer v baziliki sv. Janeza v Lateranu (stolnica rimskega škofa). Kasneje pa so tudi druge rimske bazilike odprle svoja sveta vrata, da bi omogočile čim večjemu številu romarjev prehod skoznje.
Do prejšnjega stoletja je papež simbolično začel odpiranje svetih vrat z rušenjem stene, ki je zapirala sveta vrata. Zidarji so nato popolnoma odstranili zid in vrata odprli. Od leta 1950 je obred spremenjen: zid je odstranjen že predhodno, papež pa med slovesno zborovsko liturgijo vrata od zunaj odpre in se prvi prehodi skozi kot romar.
Prehod skozi sveta vrata simbolno izraža odločitev, da bomo sledili Jezusu in s prehodom skoznje vstopili v “novo življenje”, v katerem se bomo pustili voditi Dobremu pastirju. Odprta vrata nas vabijo tudi, da pokukamo v notranjost cerkve, ki ni samo sveti prostor, v katerega vstopamo s spoštovanjem, primernim vedenjem in oblačili, ampak je tudi simbol občestva, kraj srečanja, sprave in miru, ki pričakuje vsakega romarja in ga povezuje s Kristusom. Ob prehodu svetih vrat naj bi se romarji tako spomnili odlomka iz Janezovega evangelija: “Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo.” (Jn 10,9)
V Rimu, ki je predstavlja zgled krščanske skupnosti za vesoljno Cerkev, imajo vrata vseh bazilik zato še toliko bolj globok pomen.
Tega res ne želiš zamuditi zato se prijavi in pridi z nami.
Jubilejno leto je v prvi vrsti “milostni čas” (1 Kor 6,2) za spreobrnjenje. V tem letu smo poklicani, da Boga postavimo v središče svojega življenja in da rastemo v odnosu z njim. Kot je leta 2015 papež Frančišek spomnil v buli, s katero je razglasil izredno sveto leto, Božje usmiljenje stopa naproti grešniku in mu nudi novo priložnost, da se spreobrne in veruje.
V praktičnem smislu sprava vključuje prejem zakramenta svete spovedi, pri katerem se spravimo z Bogom in prejmemo odpuščanje grehov. S priznanjem in izpovedjo grehov človek prevzame odgovornost zanje in se ponovno odpre Bogu in občestvu Cerkve (pripravljen na novo delovanje). Odveza pri spovedi odvzame greh, ne odpravi pa vseh posledic, ki jih je povzročil greh¹, zato po spovedi pride na vrsto pokora, ki mora ustrezati teži in naravi grehov. Spoved pa je hkrati tudi eden od pogojev za prejem popolnega odpustka.
¹ primer: tridentinski koncil: Denz. -Schönm., 1712
Popolni odpustek je posebna milost, ki jo verniki lahko prejmejo ob določenih pogojih (spoved, obhajilo in molitev po papeževih namenih). Odpustek je lahko delni ali popolni glede na to, ali delno ali v celoti osvobodi od časne kazni za grehe¹. Najbolj važno je zato imeti popolno razpoložljivost duše, ki izključuje vsakršno navezanost na greh. S popolnim odpustkom se namreč izbrišejo vse posledice grehov (ki so nam že bili odpuščeni). Popoln odpustek pa lahko pridobimo tudi za duše v vicah.
¹ Pavel VI., Apostolska konstitucija. Indulgentiarum doctrina, Normae 1-3, AAS 59 (1967), 5-24
Bog je naš Oče, zato je popolnoma normalno, da z njim stopamo v stik in se nanj obračamo v stiskah in potrebah. K življenju v takšnem odnosu spodbuja tudi sv. Pavel, ki pravi: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Flp 4,6) Molitev je najgloblji stik z Bogom in vzdržuje naše duhovno življenje. Prav zato je kristjani ne smemo zanemarjati. Pater Janez Poljanšek DJ jo primerja s hrano. Dobro in nujno je namreč, da imamo stalne obroke. Kar razmisli, kako pogosto ješ.
Molitveni zgled kristjani iščemo v Jezusu Kristusu. Odlomek, v katerem najdemo molitev Oče naš, kaže, da je Jezus sam učil, kako dejansko moliti, in je za nas molitev tudi celo sestavil (prim. Lk 11,1-4). Krščanska tradicija nam skozi različne molitvene obrazce pomaga najti besede za nagovor Boga, vendar Bog ve za vse naše misli in prošnje. Mi mu z našo besedo torej ne moremo povedati ničesar novega. Pomen molitve zato ni v tem, da si v njej skušamo od Boga nekaj izprositi, temveč gre za vzpostavitev stika med neskončno presežnim Bogom Stvarnikom in njegovo krhko ustvarjenino, človekom. Z molitvijo raste naše zaupanje v Vanj.
Pot do Boga torej vsak romar preko molitve nosi v srcu: “Blagor človeku, čigar moč je v tebi, v njegovem srcu so ceste.” (Ps 83,6), romarski kraji pa vseeno pripomorejo k izkušnji molitve. Poti v Rim je namreč prehodilo mnogo svetnikov. V takih krajih zato posameznik res začuti, da ni sam na poti hoje za Kristusom.
Liturgija je javna molitev Cerkve. Po besedah drugega vatikanskega koncila je “vrhunec, h kateremu je usmerjeno delovanje Cerkve in hkrati vir, iz katerega izhaja vsa njena moč”¹. V središču krščanske liturgije je sveta maša – evharistična daritev, kjer se resnično prejme Kristusovo telo in kri.
Eden izmed liturgičnih obredov, značilnih za jubilejno leto, je tudi odprtje svetih vrat. Ta in druge liturgične geste, ki spremljajo jubilejno leto, poudarjajo, da romanje ni le intimno, osebno dejanje, temveč je znamenje poti celotnega Božjega ljudstva.
¹ Sacrosanctum Concilium, 10
Izpoved vere je znak identitete krščene osebe. Zajema glavne resnice, ki jih vernik ob krstu sprejme ter jih vse življenje deli s krščansko skupnostjo. Obstajajo različne veroizpovedi, ki kažejo na bogastvo izkušnje srečanja z Jezusom Kristusom, tradicionalno pa sta v Cerkvi priznani dve: krstna veroizpoved rimske cerkve in nicejsko-carigrajska veroizpoved.
“Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja.”(Rim 10, 9-10) Ta odlomek poudarja, kako oznanjevanje skrivnosti vere zahteva globoko spreobrnjenje ne samo v besedah, ampak predvsem v razumevanju Boga, samega sebe in sveta. “Izpovedovati veroizpoved z vero pomeni vstopiti v občestvo z Bogom Očetom, Sinom in Svetim Duhom ter s celotno Cerkvijo, ki nam posreduje vero in v kateri verujemo” (KKC 197).
Katoliška mladina, zavod za vzgojo, versko, kulturno in izobraževalno dejavnost mladih
Jurčičev trg 2, 1000 Ljubljana
SI56 0400 1004 6914 233 Nova KBM
Davčna številka: SI65567994
